TEHNIKE PODVODNEGA RIBOLOVA

Tehnike podvodnega ribolova

Tehnike podvodnega ribolova delimo glede na aktivnosti lovca v:

  • Lov s čakanjem
    • Lov s čakanjem v plitvem
    • Lov s čakanjem v globokem
    • Lov s čakanjem v modrem
  • Lov s presenečenjem
  • Lov v padu
  • Lov po luknjah

 

Lov s čakanjem

Lov s čakanjem je tehnika podvodnega ribolova, ki izkorišča radovednost rib. Izvaja se tako, da se lovec po potopu skrije na dno in čaka ribo, ki zaradi svoje radovednosti in svojih instinktov pride na domet puške. Riba to stori zato, ker čuti, da se v njenem okolju nekaj dogaja.

Lov s čakanjem podvodni lovec izvaja tako, da mirno plava po vodni površini do mesta, primernega za izvedbo potopa. Podvodni lovec plava kar se da neslišno, saj na ta način ne oddaja neželjenih zvokov, ki bi splašili ribe. Na primernem mestu, na površini, se nadiha in pripravi za lov. V glavi naredi načrt, kako se bo potopil, kam se bo skril in od kod bi lahko prišla riba. Pred potopom, da dihalko iz ust in se mirno spusti do morskega dna. Na začetku, ko je potrebno plavati s plavutmi, to izvaja kar se da umirjeno in se nato, ko je v območju negativne plovnosti, spusti proti mestu lova. Tam najde skrivališče in skrit čaka, da riba pride na domet puške. Najboljša skrivališča so taka, kjer je lovec zakrit z vseh strani in ima puško usmerjeno v pričakovano smer prihoda ribe. Skrivališče naj bo tisto, ki je najbliže čistini, s katere se pričakuje, da bo prišla riba.

Lov  s čakanjem je zelo zapleten, saj se mora izvesti v tišini, poleg tega pa se moramo prilagoditi okolju. Pri globinskem lovu s čakanjem moramo poleg tega dalj časa  zadrževati dih in izvajati potope na velike globine. Za uspešen lov s čakanjem je zato potrebno veliko treninga, razmišljanja, vizualizacije. Pomembno je, da se opravi veliko število potopov v vseh pogojih in se na ta način spozna nepredvidljivo morsko okolje.

Lov s čakanjem delimo na: lov s čakanjem v plitvem morju, lov s čakanjem v globini in lov s čakanjem v modrem (Šerić, 2004).

 

Lov s čakanjem v plitvem morju

Lov s čakanjem v plitvem morju je način, ki se izvaja od same plitvine do desetih metrov globine. Najbolje ga je izvajati jeseni in do sredine pomladi. Pri tej vrsti lova s čakanjem se moramo premikati izrazito tiho, da si na ta način pri pregledu področja lova ne splašimo vseh rib. Ko najdemo primerno lokacijo za lov s čakanjem, se potopimo do primernega skrivališča, se skrijemo in nepremični čakamo ribo.

Ta način ribolova je najbolj uspešen, ko se pridejo ribe prehranjevat bliže obali in je morje razburkano. Takrat ribe niso tako previdne. Dober lov se nam lahko obeta tudi v času plime in zgodaj zjutraj, vendar moramo biti zaradi odsotnosti valov bolj tihi pri pregledovanju lovnega področja (Šerić, 2004).

Oprema za lov s čakanjem v plitvem morju

Pri lovu  s čakanjem v plitvem morju potrebujemo obleko  s pomočjo katere se zlijemo z okolico in smo tako manj opazni. Obleka mora biti iz materialov, ki so bolj odporni na poškodbe, ki se zgodijo pri premikanju v plitvem morju. Prav tako potrebujemo masko z širokim vidnim poljem. Ta lastnost maske nam omogoča, da izvedemo čim manj nepotrebnih premikov  z glavo. Maska naj bo v  barvah, ki se ujemajo z okolico, prav tako dihalka in plavutke. Plavutke naj bodo iz takega materiala, ki ne oddaja zvokov pri dotiku z morsko podlago. Puška naj bo velika od 80 do 100 cm z vretenom. V primeru, da je puška na elastiko, naj ima eno ali dve elastiki. Sulica naj bo  take barve, da odsev ne plaši rib. Pri  čakanju v plitvem morju mora biti lovec izrazito negativno ploven. To pomeni, da se lahko kar se da hitro spusti na dno in tam obmiruje, tudi v primeru razburkanega morja. Uteţi razporedimo na hrbet, pas in noge. Le s tako razporeditvijo je lovec na dnu resnično stabilen in tako zanimiv za ribe (Šerić, 2004).

 

Lov s čakanjem v globini

Lov s čakanjem v globini je način ribolova, ki se ga izvaja v poletnem času v globini od desetih metrov dalje. Ponavadi se ga izvaja na dvajsetih metrih in več.

Lov s čakanjem v globini se izvede tako, da lovec mirno plava po površini do mesta, primernega za izvedbo potopa. Ponavadi so to poznana mesta, ki jih je lovec odkril sam ali z drugo pomočjo. V nasprotnem primeru se jih določi s pomočjo »fishfinderjev« ali na način,ki je opisan pri lovu v globinskih luknjah. Ko pridemo do mesta, kjer bomo izvedli potop, se nadihamo in pripravimo za lov.  Način izvedbe potopa in katera so najbolj primerna skrivališča,  je opisano zgoraj. Bistvena razlika med lovom s čakanjem v plitvem  morju in lovom s čakanjem v globinah, je globina samega potopa. Lov v čakanju v globini je bolj zahteven, saj mora lovec praviloma dlje časa zadrţevati dih, poleg tega mora biti tudi dobro telesno pripravljen, saj je lov s čakanjem v globinah telesno bolj naporno (Šerić, 2004).

 

Oprema za lov s čakanjem v globini

Pri tem načinu ribolova ni nujna obleka v barvah, ki se zlivajo z okolico, saj se riba v večjih globinah počuti bolj varno in se zato ni potrebno tako intenzivno prilagajati okolici. Pri tem načinu ribolova uporabljamo gladke obleke, ki imajo manjši upor v vodi. Uporabljajo se maske z majhnim notranjim volumnom. Take maske so primernejše za globlje potope, zaradi manjše potrebe po kompenzaciji pritiska v maski. Priporočljive so plavuti za globinske potope, ki so dolge in iz materialov, ki nudijo hitro odzivnost. Pri lovu v čakanju v globini uporabljamo puške maksimalnih dometov, od 110 cm dalje. Žica za ribe naj bo na boji. Obtežitev naj bo  le  rahlo negativna. Priporočljiva je uporaba tehnike braziljane (Šerić, 2004).

 

Lov s čakanjem v modrem

Lov v čakanju v modrem je tehnika čakanja, kjer se lovec na mestu, kjer je globina štirideset metrov ali več, potopi petnajst do dvajset metrov. Tam se postavi v vodoravni položaj in tako čaka ribo. Med rekreativnimi lovci se ta vrsta lova v  čakanju ni uveljavila, saj zahteva posebno telesno in predvsem psihološko pripravljenost.  Nemalokrat se zgodi, da lovca preseneti riba, ki je velika meter in več, ali celo morski pes (Šerić, 2004).

Oprema za lov s čakanjem v modrem

Za to vrsto lova s čakanjem potrebujemo masko s širokim vidnim poljem. Tako imamo širši vidni kot, ki omogoča večjo preglednost. Obleka naj ima  modrikast vzorec. Obtežitev je nevtralna za področje v katerem lovimo (to pomeni, da na petnajstih metrih lebdimo).

 

Lov s presenečenjem

Lov s presenečenjem je tehnika podvodnega ribolova, ki jo je potrebno izvajati do popolnosti. Svoje gibanje moramo prilagoditi okolici in se neslišno premikati, da nas riba ne opazi. V nasprotnem primeru ne bomo ujeli ničesar, oziroma samo ribe pod dovoljeno mero.

V vodi se moramo premikati tako, da se uspemo prilagoditi okolju, v katerem riba deluje in se ji pribliţati do take mere, da jo lahko ustrelimo, ne da bi nas riba začutila in uspela pobegniti. Ta tehnika se izvaja v plitvinah, kot tudi v vseh drugih globinah, do in pod desetimi metri. Bistvo tehnike je prilagodljivost podvodnega lovca okolju, v katerem hoče ribo uloviti.

Lov s to tehniko je najbolj uspešen v neugodnih vremenskih pogojih, kot so oblačnost, dež, valovito morje, južni vetrovi, v času plime, zjutraj in zvečer.

Pri tej tehniki izkoriščamo vse možne zaklone, kot so skale, skrivališča …, da nas riba ne opazi, oziroma da nas ne opazi prehitro. V eni roki imamo puško, z drugo, prosto roko pa se  vlečemo ob obali in pregledujemo teren. Ko ribo opazimo, se ustavimo in se skrijemo za  najbližji zaklon. Tam se nadihamo in pripravimo strategijo, kako priti do ribe, ne da bi nas  zaznala in nam pobegnila. Opazujemo vedenje ribe. V kolikor se riba bliža, se skrijemo in čakamo, da pride na domet puške ter jo ustrelimo v primernem trenutku. V primeru, da se riba  prehranjuje ali se oddaljuje od nas, pa si ogledamo teren in pripravimo plan, kako priti do nje,  ne da bi nas zaznala. To storimo tako,  da si izberemo pot z največ zakloni in se neslišno  odpravimo proti ribi. V kolikor nas riba zazna, se ustavimo in se zavlečemo v zaklon, stran od ribe. Nekaj časa počakamo v zaklonu in se v primeru, da se riba spet umiri, odpravimo naprej. Ko pridemo na primerno razdaljo, jo ustrelimo. Pri tej tehniki se moramo vleči ob morskem dnu, ne da bi s tem vznemirjali ribe. Potrebna je dobra obtežitev telesa, saj nas v nasprotnem primeru premetava po skalah. Pri tem načinu ne smemo biti glasni, saj nas riba ne sme zaznati. Opremo, ki jo  uporabljamo, je potrebno prilagoditi terenu, na katerem lovimo (Šerić, 2004).

Načini izvedbe lova s presenečenjem

Lov na gladini je način, pri katerem je zelo pomembna koncentracija. V nasprotnem primeru nam lahko v trenutku, ko nismo zbrani, riba pobegne. Gibamo se lahkotno in smo sproščeni. Plavamo mirno, brez naglih gibov in kar se da neslišno. Prepustimo se morju in postanemo del njega. V primeru mirnega morja moramo taktiko prilagoditi tako, da smo še bolj previdni in počasni pri izvajanju premikov. Ta način ribolova kombiniramo s tehniko lova v padu ali tehniko lova s čakanjem.

Lov v plitvem morju je način, pri katerem je potrebna dobra psihofizična pripravljenost. Pri tem načinu ribolova je potrebno v enem dihu pregledati teren, se približati, nameriti in streljati na ribo ter se nato tiho vračati k obali. Nato se za zaklonom nadihamo in pripravimo za potop. Sposobnost zadrževanja diha je odvisna od pripravljenosti podvodnega lovca. V potopu obdelamo toliko terena, kolikor ga lahko z enim vdihom.

Lov v globokem morju je eden izmed najnevarnejših načinov podvodnega ribolova. Izvaja se na velikih globinah, kjer se premikamo pod vodo od enega zaklona do drugega. Izvedemo jo tako, da se nad mestom, kjer bomo lovili, nadihamo, skoncentriramo, spočijemo in nato izvedemo potop proti dnu, na 20 metrov ali več. Mesto lova poznamo od prej ali smo ga odkrili s pomočjo navtične karte ali »fishfinderja«, oziroma na način, kot je bil predstavljen pri lovu po luknjah, v globini. Potop mora biti izveden kar se da tiho, lahko s pomočjo tehnike braziljana. Na dnu se postavimo v skrivališče – skrijemo se in opazujemo teren. V primeru, da riba prihaja k nam, se še bolje skrijemo in jo počakamo, da pride na domet puške ter jo ustrelimo. Če se riba ne odzove na zgoraj opisan način, se pomikamo po dnu in se skrivamo za zakloni. V kolikor najdemo ribo, se ji neslišno približamo in jo nato ustrelimo.

Oprema za lov s presenečenjem

Lovec pri tej tehniki uporablja puško z vretenom. Dolžina je odvisna od področja, kjer se lovi. V primeru, da lovimo na terenu, ki ima veliko zaklonov in zato lažje pridemo do ribe, potrebujem krajšo puško. Primerne so tiste do devetdeset centimetrov, z eno ali dvema elastikama. Ta puška je laže obvladljiva in zato na takem terenu z njo laže lovimo. V kolikor lovimo na terenu, kjer ni veliko zaklonov, potrebujemo puško z večjim dometom, na več elastik. V tem primeru streljamo ribo na skrajnem dometu puške.

Pri tehniki presenečenja naj bodo plavuti prilagojene globini, v kateri lovimo. Krajše za lov v plitvini in daljše za lov v globini. Maska naj ima večje vidno polje, da lahko vidimo kar se da veliko področja, kjer lovimo. Vrvica ali žica za ribe naj bo pritrjena na boji. Obleka naj bo takšne barve, da se laže prilagodimo okolici. Lovec naj z utežmi doseže negativno plovnost, in sicer večjo pri lovu na plitvejšem terenu in manjšo negativno plovnost na globljem terenu (Šerić, 2004).

 

Lov v padu

Lov v padu spada med najstarejše tehnike podvodnega ribolova. Včasih, ko riba še ni bila tako prestrašena, se je dalo, pri nas na Jadranu, na ta način loviti tudi v plitvejših delih (tja do desetih metrov). Sedaj riba v manjših globinah prepozna podvodnega lovca in se jo zato, na to tehniko, zelo težko ujame. Ta način ribolova se uporablja predvsem v velikih globinah. S to tehniko pa podvodni lovci dosegajo zavidljive rezultate pri ulovu velikih, trofejnih rib.

Tehnika lova v padu je sestavljena iz več faz. Te faze morajo biti medsebojno povezane in izvedene kar se da pravilno. S tem se doseže neslišnost in ekonomičnost izvedbe ter predvsem lažje in varnejše potope.

Prva faza je plavanje na gladini, ki mora biti izvedeno kar se da tiho. Tako riba ne zazna lovca in se je ne prestraši. V drugi fazi, ko ribo zagledamo, oziroma ko smo prišli do mesta, kjer se bomo potopili (to mesto poznamo in vemo, da je tu smiselno izvesti potop), se ustavimo. Na omenjenem mestu se nadihamo in pripravimo za potop. Fazo priprave na potop lahko skrajšamo, če se med plavanjem  osredotočimo na pripravo na naslednji potop. S tem ne porabljamo nepotrebne energije. V fazi potopa, torej v tretji fazi, moramo biti skoraj neslišni. Prelom mora biti izveden tehnično pravilno, saj le tak omogoča varno, neslišno potopitev proti dnu. Prelom se zaključi, ko so plavuti pod vodo in začnemo s plavanjem padati proti želenemu mestu.

Faza potopa je sestavljena iz treh delov. V prvem delu, ko smo v področju pozitivne plovnosti, s plavanjem s plavutmi premagujemo razdaljo, ki nas loči od globine, ko začnemo prosto padati. Plavanje s plavutmi mora biti tehnično pravilno in  izvedeno kar se da tiho, čemur sledi  padanje proti dnu, zaradi negativne plovnosti. Takrat smo kar se da mirni in z ustreznim  nastavljanjem plavuti preprečujemo prehitro padanje proti dnu. V tretjem delu potopa pridemo ribi na domet podvodne puške ali na razdaljo, v kateri nas riba ne zazna. Ko smo v tem območju, sledi strel na ribo. Pri strelu puško čvrsteje primemo, da kompenziramo trzaj puške, ki jo ustvari strel. Sledi faza, ko se vračamo na gladino z ribo, oziroma brez. V primeru, da ustrelimo ribo, ki se nam močneje upira, s pomočjo vretena pustimo ribi toliko vrvice, da se lahko normalno vrnemo na površje (Šerić, 2004).

Oprema za lov v padu

Pri lovu v padu ni nujno potrebna obleka, katere barve se prilagajajo okolici, saj se riba na večjih globinah počuti bolj varno in se ni potrebno tako intenzivno prilagajati okolici. Pri tem načinu ribolova se uporabljajo gladke obleke, ki imajo manjši upor v vodi. Uporabljajo se maske z majhnim notranjim volumnom, zaradi zmanjšanja potrebe po kompenzaciji pritiska v njej. Uporabljamo plavuti za globinske potope, ki so dolge in iz materialov, ki nudijo hitro odzivnost. Lovec naj z utežmi doseže majhno negativno plovnost, kar pomeni da se obteži tako, da bo na 15 metrih globine začel počasi padati proti dnu. Pri lovu v padanju se uporabljajo puške maksimalnih dometov, od 110 cm dalje, z velikim vretenom, z veliko vrvice. Žica za ribe naj bo na boji. Pri potopu je priporočljiva uporaba tehnike braziljane (Šerić, 2004).

 

Lov po luknjah

Začetnik ponavadi začne s to tehniko lova, in sicer po luknjah na manjših globinah. Čeprav sam nisem začel na ta način, mislim, da je najbolj primerno, da se na ta način začnemo ukvarjati s tem športom. Zakaj?

Pri tem načinu lova podvodni lovec pregleduje vsak kamen, precep, luknjo in na ta način spoznava različne vrste rib, njihovo obnašanje, načine, kako se približati ribi, obenem pa spoznava morsko okolje, ki je za začetnika in izkušenega lovca vedno zanimivo. S tem načinom ribolova se začetnik prilagaja morskemu okolju in se nauči ogromno o življenju pod morsko gladino.

Lov po luknjah, ki ga uporabljajo izkušenejši lovci, se izvaja na večjih globinah. Kljub temu, da s to tehniko ribolova ne ujamemo več toliko kot včasih, je možno v luknjah pod dvajsetimi metri še vedno ujeti veliko rib in predvsem kapitalne primerke. Iskanje in lov po luknjah v globini je telesno zelo zahtevno in od lovca zahteva dobro tehniko in dobro telesno pripravljenost.

Lov na neznanih predelih se izvaja tako, da se pregledujejo zanimiva področja. Na teh področjih pa zanimive luknje, skale, precepe itd. Te opazimo s površine, in sicer so to tista področja, ki glede na dogajanje (majhne ribe v jatah, ki na dnu nemirno plavajo; riba, ki se skrije v luknjo …) obetajo ulov in se jih zato temeljito pregleda. Ker je pregledovanje terena za lovca zelo naporno in utrujajoče, je potrebno biti pri tem pregledovanju ekonomičen. To pomeni, da si ob izvajanju potopov in pregledovanju določenih lukenj, preden pridemo do pozicije, v samem padu proti dnu, ogledujemo okolico in zanimive precepe, luknje …, to pa ponovimo, ko se vračamo na površje. Na ta način zmanjšamo število potopov in s tem bolj ekonomično porabljamo energijo v telesu.

Ko smo preveč utrujeni in nismo več sposobni opravljati večjega števila globljih potopov, je pri pregledovanju terena priporočljivo potop zaključiti na globini, ki nam omogoča ogledovanje dna in si od tam ogledamo okolico. Na ta način si ogledamo širše področje in se pri tem ne izčrpamo, kot bi se, če bi potope izvajali do dna. Primer: če pregledujemo luknje na dvajsetih metrih globine, se potopimo do približno dvanajstih metrov in si  s te točke ogledamo dno in njegovo okolico. Po pregledu, ko najdemo primerno mesto za lov,  se dvignemo na površje. Na površju se nadihamo, zajamemo zrak in se nato potopimo na ugledano mesto in temeljiteje pregledamo zanimivo področje. Če nam teren ustreza, na tem mestu lovimo.

Priporočljivo je, da preden začnemo s pregledom luknje, pred tem izvedemo lov s čakanjem dva metra pred luknjo. V kolikor imamo možnost ulova, ustrelimo ribo pred samo luknjo. Na ta način ne vznemirjamo rib v luknji. Za tem  pregledamo vse manjše luknje v okolici, šele nato se osredotočimo na glavno. Lovec najprej položi puško v luknjo, ki jo ima namen pregledati. Pri pregledu luknje se lovec postavi  vertikalno z glavo navzdol, na ta način ribo manj prestrašimo. Lovec nato s podvodno svetilko na hitro pregleda notranjost luknje. Če ugotovi, da je luknja dovolj velika, gre vanjo s celim telesom, v nasprotnem primeru v luknjo vstavi zgolj glavo, oziroma prednji del telesa in jo temeljiteje pregleda. S svetilko naj ne sveti ribam v glavo, saj jih to vznemirja in zato otežuje lov. Pri pregledu luknje naj si lovec vzame čas in naj ne ustreli prve ribe, ki jo vidi. Pregleda naj celo luknjo in poišče največjo ribo, ki se ponavadi dobro skriva na koncu luknje (Šerić, 2004).

V kolikor se riba ali puščica pri strelu zatakne v luknji, jo skušamo z občutkom izvleči. Pri tem se ne smemo zadrževati predolgo, saj se v telesu izgublja veliko energije in s tem kisik, ki je nujno potreben, da varno priplavamo na površino. Če nam ne uspe v prvem poizkusu, se na površini nadihamo, potopimo in nato spet poizkušamo izvleči zataknjeno ribo, oziroma puščico iz luknje. Pri reševanju ribe ali puščice naj bo lovec trezen pri presoji, saj ni vredno tvegati življenja zaradi ene puščice ali ribe.

Oprema za lov po luknjah

Lovec pri tej tehniki uporablja krajšo puško do 75 cm z vretenom. Izjemoma potrebuje puško z večjim dometom,  veliko tudi do 110 cm, v kolikor lovi na področjih, kjer so luknje in precepi ogromni. Plavuti naj bodo prilagojene globini, na kateri lovimo, krajše za pregledovanje plitvejšega področja in daljše za pregledovanje globljega področja.

Priporočljivo je, da so obložene z materialom, kot je guma, ki ne oddaja zvoka, ki bi ribo v luknji še bolj vznemiril. Poleg tega potrebujemo masko s širokim vidnim poljem. Dihalka se pri pregledu luknje spravi za pas, da nam v primeru  zataknitve v luknji ne sname maske z obraza. Vrvica ali žica za ribe naj bo shranjena na boji, saj se nam lahko žica za ribe zatakne v luknji in nas ovira pri izplavanju. Podvodno svetilko je priporočljivo obložiti z mehko peno, da v primeru dotika s skalo ali druge trdne površine ne oddaja zvoka. Obleka naj bo takšne barve, da se bo, lovec zlil z okolico. Izdelana mora biti iz materiala, ki se težje raztrga in poškoduje. Pri pregledovanju lukenj se namreč pogosto zataknemo ob ostre dele sten luknje,  kar ni prijetno. Obtežitev naj bo, takšna da nas v luknji ne premetava. (Šerić, 2004).

Vir: Kermavt Uroš, Diplomsko delo: Podvodni ribolov: tehnike podvodnega ribolova in psihofizična priprava, 2009